Začne se v trebuhu vaše matere, 9 mesecev počivate brezskrbno v maternici, brez položnic, vsakodnevnih obveznosti, domačih nalog, kup paprijev na delovnih mizah. Ko pride čas poroda, se vam zadeva obrne na glavo. Vsi vas crklajo, vse vam prinesejo v usta, malo zajokate pa je že vse tu.
V vrtcu že začnete trgovati z lego kockami in plišom in kot bi mignil pride OŠ.
V osnovni šoli začnete pridobivati osnovno znanje, primarni steber vašega nadaljnega izobraževanja.
Potem se pa zadeva zatakne. Kaj si sploh želim početi v svojem življenju? Ah pečar ne bom, vsa kolena me bojo bolela pri 40 letih. Tesar? Da bom imel roke kot veje na drevesih?. Dimnikar zakaj bi bil pa celo življenje črn, ko pa lahko sedim v pisarni, namazan s kremicami proti alergiji.
Kamnosek, da bom celo življenje nosil rumeno čelado in se oziral kdaj mi bo kamen padel na glavo?
Električar da bom non-stop pod dozo?
Mami in oči mi pravita naj grem kar na ekonomijo pa bom že videl kako in kaj. Gimnazijo, da bom imel veliko odprtih poti za naprej?
Jah, ni čudno da čakam že 2 meseca na vodovodarja, in 1 mesec za nova okna?
Danes veliko mladih sploh ne ve kaj bi radi počeli v življenju, in danes lahko občutimo pomankanje kadra v bankah?
Delo z rokami je mogoče res da nekoliko težje in je potrebno biti marljiv, ampak vedno je in bo bolj cenjeno!
Ena od posledic je sigurno napačno usmerjanje otrok pri izbiri poklica. "Želim biti dimnikar oči" "Ah, to je preveč umazan poklic sine".
Torej, če ste že starš, ali pa še boste, pustite otroku da uresniči svoje sanje, in ne zatirajte njegovih želja.
Mogoče boste tudi vi pripomogli k zmanjšanju brezposelnosti v prihodnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar